Rim

Medtem ko se današnja Rimljana prepirajo, kdo je bolj rimski, se v mestu prepletajo tisočletja zgodovine, ki se razodevajo v kamenju, vodi in legendah. Od velikih cesarskih gradenj do baročnih vodnjakov, od verskih središč do športnih arena — vse to povezuje ena ideja: Rim kot mesto, ki je vedno znova ustvarjalo sebe in svoje prihodnost. Ta pot vodi skozi mesto, kjer so antika in danes, moč in lepota, vera in oblast v nepretrganem dialogu.

Krogla slave in smrti

Na južnem robu mesta, tik ob Tibri, stoji ogromen okrogel zgradba, ki jo je začel graditi cesar Hadrijan kot svoj mavzolej in jo dokončal Antonin Pij leta 139. Na kvadratnem podstavku s stranico od 84 do 89 metrov je ležal plitvi valj s premerom 64 metrov in višino 20 metrov, zgrajen iz peperina in rimskega betona, zunaj obložen s travertinom. Na vrhu je stala kočija s cesarjem kot sončnim bogom. Poleg Hadrijana so v notranjosti našli svoj počitek tudi Antonin Pij, Mark Avrelij, Komod in Karakala. V 5. stoletju je Stilihon zgradbo vključil v mestno obzidje, v 10. stoletju pa so jo papeži uporabljali kot zatočišče, zapor inkvizicije, v katerem so bili zaprti Benvenuto Cellini in Alessandro Cagliostro. Od 15. stoletja naprej je postala trdnjava, ki ji je Aleksander VI. dodal štiri bastijone. Leta 1277 je bil zgrajen 800 metrov dolg prehod Passetto, po katerem je leta 1527 papež Klemen VII. zbežal pred vojaki Karla V. Današnje ime nosi zaradi legende, ki pravi, da se je nad mavzolejem leta 590 prikazal nadangel Mihael in z vtikanjem svojega meča napovedal konec kuge.

Največji amfiteater sveta

V dolini med Palatinom in Oppiusom, ki je del Eskvilina, stoji ruševina največjega amfiteatra, ki ga je ustvarila antika. Gradnjo je začel Vespazijan okoli leta 72 n. št. na zemlji, ki je prej pripadala vrtovom Nerovega palača — gesto proti prebivalcem mesta, ki je hkrati služila slavi flavijske dinastije. Gradnjo so večinoma financirali z vojno plenom iz judovske vojne. Njegove mere so bile neprekosljive: 188 metrov dolg, 156 širok in 48 visok, z obsegom 527 metrov. Okoli 50.000 ljudi je lahko v njem sedeč, razporejenih po rangu — najnižje so sedeli senatorji in cesarska loža, nad njimi vitezi, nato premožnejši meščani in na samem vrhu, na lesenih tribunah, ženske iz nižjih slojev. Osemdeset vhodov je razdelilo množico tako dobro, da so se tribunke napolnile v četrtini ure in izpraznile v petih minutah. Ob odprtju leta 80 so igre trajale sto dni, v katerih so ujeli in ubili 5000 živali. Od štirih nadstropij zunanjega obroča je ohranjena le severna polovica — papeži in plemiške družine so stoletja odnašali kamenje, dokler je Benedikt XIV. leta 1744 ukazal ohranitev. Danes je najbolj viden hipogeum, mreža rovov in kletnih prostorov pod arenami, kjer so bili pripravljeni živali in gladiatorji.

Vsebina v enem prostoru

Na Marsovem polju, na Piazza della Rotonda z egipčanskim obeliskom, stoji najbolje ohranjena zgradba antičnega Rima. Sestavljena je iz dveh zelo različnih delov: pravokotne kolonade v severni polovici, ki deluje kot običajen tempelj na podiju, in južno od nje krožne kupolaste dvorane, za katero v tempeljski arhitekturi ni bilo predhodnika. Od leta 609 služi kot cerkev in se uradno imenuje Santa Maria ad Martyres. Agripa je na istem mestu med letoma 27 in 25 pr. n. št. dal zgraditi predhodnico, ki jo je uničil požar leta 80 in strela leta 110. Nova zgradba je nastala med letoma 114 in 128, pri čemer je napis na frizu še vedno omenjal Agripo kot graditelja — skromnost, ki se je ujemala s Hadrijanovo željo po samopredstavljanju. Notranjost kupole meri 43,44 metra, tako kot višina prostora, torej 150 rimskih čevljev; več kot 1700 let je bila najširša na svetu in je še danes največja zgradba, ki je bila kdaj narejena iz armiranega betona. Raziskava Massachusetts Institute of Technology iz leta 2023 je trajnost pripisala drobnim grudicam apnenca, ki same zapirajo razpoke. Svetloba v notranjost pada le skozi devet metrov široko okulus v vrhu kupole.

Forum kot knjiga iz kamna

Med Kapitolom, Palatinom in Eskvilinom leži kotanja, v kateri so Rimljani ustvarili svoj najstarejši in najpomembnejši trg. Sprva je bilo tla močvirnata; zgodnji latinski naselbini so tukaj pokopavali mrtve. Šele Cloaca Maxima je zemljo posušila. Okoli leta 600 pr. n. št. so prenehali s pokopi, dodali so prvo tlakovano površino, in z Regio in Vestalnim templjem je bila vzhodna meja novega trga določena. Kar je sledilo, je zgodovina Rimske republike in cesarstva v kamnu. V 2. stoletju pr. n. št. so bile dodane bazilike — leta 179 n. pr. št. na primer Bazilika Emilija, med letoma 83 in 80 pr. n. št. pa Tabularium kot kulisa pred Kap